V določenih primerih nedostopnost stavbe ne pomeni nujno kršitve in ne predstavlja diskriminacije. Zakon določa, da je prilagoditev obvezna, razen, če za lastnika predstavlja nesorazmerno (preveliko) breme. 

Če obstajajo utemeljene okoliščine, da stavbe ni mogoče prilagoditi ali bi to pomenilo izredno visoke stroške, prilagoditve ni mogoče zahtevati in ob tem ne gre za kršitev. Pri tem se praviloma upoštevajo prihodki lastnika stavbe in morebitne zgodovinske, arhitekturne ali druge okoliščine stavbe.

PRIMER: Če gre za majhno podjetje z nizkimi prihodki, ki opravlja dejavnost v manjših prostorih (npr. servis aparatov, frizer, manjša specializirana trgovina) in podjetje dokaže, da so stroški potrebne prilagoditve (npr. namestitev zunanjega dvigala) tako visoki, da finančno ne bi zmoglo, gre lahko za preveliko breme in obveznosti prilagoditve ni. Če pa bi bilo mogoče dostopnost zagotoviti z enostavnimi rešitvami (klančina, širša vrata), se lastnik ne more sklicevati na nesorazmerno breme.

Okoliščine prevelikega bremena so lahko tudi na sami stavbi. Če bi bilo za dostopnost treba posegati v nosilne elemente stavbe  (npr. premikanje nosilnih zidov) ali bi s tem kršili spomeniško zaščito (npr. stolp gradu), prilagoditev ni izvedljiva in zato ni obvezna.